Urban na maturo, jaz v porodnišnico

Bil je ponedeljek, 6. maj in za večtedensko napovedjo dežja je končno posijalo sonce. Zato smo se odločili, da se takoj po mojem prvem CTG pregledu odpravimo na idilično italijansko plažo, kjer sva si zaželela težko pričakovano nosečniško fotografiranje, da ujamemo še zadnje momente v dvoje. Plan je bil dokaj spontan in presenetljivo smo vsi imeli čas (tako mi, kot tudi fotograf). Vse je potekalo po planu in celo na pregled sem prispela pravočasno. Rezultati CTG-ja so bil v mejah normale in v mislih sem si že predstavljala, kako lep in sproščen dan je pred nami.

Z velikim nasmeškom zadovoljstva in pričakovanja sem se odpravljala iz ginekološke ambulante, ko me “na vratih” ustavi prijazna in tiha medicinska sestra, ki mi je pred pregledom, kot po navadi, merila krvni tlak. Točno se spomnim njenih besed, ki so bile “Gospodična Pirnar, samo še sekundo vas zmotim, prej ste imela malo visok krvni tlak, pa ga dajva še enkrat izmerit”. Sestra mi je ponovno izmerila tlak in vrednost meritev je bila še višja kot prej. Nasmehnila se je, mi naročila naj se sprostim in pripravim drugo roko, da bova čez nekaj minut meritev ponovili tam. Meritve so bile vedno višje in moj nasmejan obraz se je počasi spreminjal v zaskrbljenega. Po posvetu z ginekologinjo, me je sestra napotila v laboratorij na odvzem urina in krvi. Medtem, ko smo čakali na laboratorijske izvide, sva s sestro opravili še nekaj meritev tlaka, ki se je počasi a vztrajno višal. Postavljena diagnoza je bila nosečniška hipertenzija in še preden sem uspela premleti situacijo, sem že bila sprejeta v porodnišnico, kamor me je ginekologinja poslala na opazovanje. Priznam, ob misli, da bi bila še tri tedne (do poroda) v porodnišnici, mi je postajalo hudo. Zvečer sva si z Urbanom dolgo v noč dopisovala, saj nihče od naju ni mogel zaspati. Mene je najbolj skrbelo kdaj se bom lahko vrnila nazaj domov in do konca pripravila vse stvari na prihod najine bube in pa seveda to, kako bo šlo Urbanu na maturitetnem eseju, ki ga je čakal naslednje jutro. Za Urbana lahko rečem, da je zelo pameten in mu gimnazija nikoli ni predstavljala kakršnegakoli učenja (vem, srečnež, ko bi vedeli kolikokrat si rečem “naj bo Maks po Urbanu”). Poleg tega pa je tudi flegmatik in je to lahko prav ubijalska kombinacija, ampak po čudežu mu vedno nekako uspe z zavidljivimi rezultati glede na čas, ki ga posveča učenju.

Kakorkoli, naslednje jutro je šlo vse kot po maslu, tako maturitetni esej kot tudi moj tlak, ki je ob pomoči tablet za zniževanje tlaka pridno upadal. Vse je kazalo, da se bom v roku parih dni lahko vrnila domov in se v miru začela “pripravljati na porod”. Očitno pa je imel Maks malo drugačne plane, saj so se mi še preden bi dobro novico lahko sporočila Urbanu, začeli neredni in zmerno močni popadki. Ker se do naslednjega jutra ni nič spremenilo in je bil porod daleč od aktivnega, se je moja ginekologinja odločila, da pospešimo porod. Ob tej novici sem bila malo šokirana, saj sem bila prepričana, da bom ne glede na te ne redne popadke (ki so običajni za tako visoko nosečnost), rodila šele čez slab mesec, ko sem imela PDP. Občutki so bili mešani, po večini pa sem se zelo veselila in komaj čakala prihajajoče dni. Porod so mi sprožili v sredo, 8.5. ob pol devetih zjutraj. Ko sem si v glavi ponavljala frazo “sprožitev poroda”, je bila edina skrb ali bo Urbanu (ki je tisti dan še delal in telefona ni imel pri sebi) uspelo pravočasno priti, da bo lahko del poroda. Ko bi le vedela, da to niti približno še ne pomeni, da bom kmalu rodila😂.

Okrog pol enajstih se je začelo dogajati in popadki so postajali vedno bolj redni in intenzivni. Imela sem jih na približno sedem minut in zdeli so se mi precej znosni. Če se prav spomnim, smo na vsako uro (ali pa nekaj več), snemali tudi CTG, da smo lahko spremljali Maksov utrip in moje popadke. Okrog tretje ure popoldan, ko je bil čas za obiske, je končno prišel Urban. Priznam, čakati na čas za obiske s takrat že kar močnimi popadki je bilo res mučno in mi je šlo vsakič, ko je nekdo odprl vrata in to ni bil Urban, kar malo na jok. Ko je končno prišel on mi je odleglo in predihavanje popadkov je bilo v trenutku dosti lažje.

Sestra, ki ga je pospremila v sobo mu je naročila, naj mi pove, da naj se počasi pripravim na pregled pri ginekologu, ki bo kmalu prišel na oddelek. Urban mi je pomagal vstati in skupaj sva počasi hodila po sobi gor in dol, dokler ni prišla sestra in nama povedala, da bo pregled prestavljen na kasneje, ker so trenutno vsi ginekologi zasedeni. Na koncu sem imela pregled okoli pol šestih popoldan in popadke na manj kot pet minut pogoste. Na pregledu je ginekolog ugotovil, da sem odprta komaj slabe 4 in pol cm, a nas je na podlagi CTG posnetka in verjetno moje dokaj “trpeče face” napotil v porodno sobo.

Juhuu! Končno sem imela občutek, da se moj porod nekam premika. Ob prihodu v porodno sobo sem bila že zelo utrujena in dokaj omotična. Imela sem super babico po imenu Vilma in lahko rečem, da smo se dobro ujeli. Bila je sproščena, prijazna, dobrovoljna, malo starejša gospa in ob njej sem se res počutila varno. Poleg tega je bila Vilma zelo razumevajoča in mi je verjetno že iz obraza razbrala, da komaj čakam na nekaj za ublažitev bolečine. Dogodkov iz porodne sobe se ne spomnim najbolj podrobno, vem pa, da mi je zelo zelo hitro minilo. Najprej so mi predrli plodov mehur, da mi je lahko začela odtekati plodovnica. Zatem sem dobila ultivo (ultiva je ultrakratko delujoči analgetik, “v žilo”) in pa kasneje še epiduralno. Zakaj oboje? Vedela sem, da si v primeru, da me bo bolelo več kot sem bila pripravljena prenesti, želim epiduralne in sem se, ker mi ta ob mojem prihodu v porodno sobo še ni bila na voljo, odločila najprej za ultivo. Občutek olajšanja je bil velik in protibolečinske so mi omogočile, da sem se umirila in celo spočila (vmes sem celo pol ure spala).

Spomnim se, da so se mi popadki povsem umirili, zato sem dobila umetne, ki sem jih kljub epiduralni čutila (ampak res zelo malo). Za tem pa je prišel čas izmene in Vilma se je odpravljala domov, če se prav spomnim sem celo jokala ob njenem odhodu (uboga nova babica). Zatem pa je sledil mrzel tuš in aparat, na katerega sem bila priklopljena (mislim, da je bil CTG, nisem pa več prepričana), je začel piskati.

Sporočal je nenavadno visok srčni utrip pri plodu in iz tega razloga so se odločili, da če se v roku pol ure situacija ne izboljša opravimo urgentni carski rez. Odprta sem bila komaj 7 cm in vedeli so, da je vaginalni porod v tistem trenutku tvegan. Vem, da sem bila precej “zadeta” od protibolečinskih in posledično odsotna (verjetno se tudi zato tako slabo spomnim dogodkov). Ko je minilo pol ure in se situacija ni izboljševala, sem podpisala privolitev v carski rez. V istem hipu se je v porodni sobi z nami znašlo vsaj pet ljudi (ne spomnim se koliko točno, ampak v sobi ni bilo več prostora za Urbana), ki so me v “rekordno” hitrem času spravili v operacijsko. Bila sem pod splošno anestezijo in tako ob porodu nisem bila “prisotna”.

Ob 21:32 je tako na svet prijokalo najbolj ljubko bitje na svetu🥰.Takoj po carskem rezu so Maksa prinesli k Urbanu, ki je čakal v porodni sobi. Tam so ga stehtali, mu izmerili obseg glavice in dolžino telesa. Ne glede na to, da se je rodil dva tedna in pol “prekmalu” je bil glede na povprečje kar velik in težek dojenček, čeprav nama zelo drobcen. Ko so mi zašili rano so me odpeljali na intenzivni oddelek, vmes pa smo se še na hitro ustavili na hodniku pred porodno sobo, da se je Urban lahko še na hitro poslovil od mene in naju na hitro fotografiral za spomin. Maks in Urban sta se še kakšno uro crkljala, potem pa so tudi Maksa odpeljali na svoj oddelek, Urbana pa poslali domov.

Prva stvar, ki se je bežno spomnim po carskem rezu je bil moj telefonski pogovor z mami, ki sem jo poklicala takoj ko sem se prebudila iz anestezije, saj sem ob sebi na polički zagledala telefon. Menda sem jo spraševala, če je že videla kakšno fotografijo najinega sinčka, saj ga jaz še nisem videla. Za zraven sem ji uspela v vsakem drugem stavku povedati tudi, da sem zelo žejna😂. Pogovor je bil zelo zmeden, saj sem bila še zelo pod vplivom vseh protibolečinskih in anestezije. Nato, je v sobo vstopila medicinska sestra, ki mi je prinesla vodo in na mojih kar nekaj prošenj tudi Maksa, ki sem ga takrat lahko prvič stisnila k sebi. Priznam, bilo me je zelo strah ga prijeti in imeti v naročju, saj je bil tako drobcen in ljubek, jaz pa tako nespretna in po operaciji skoraj da nepokretna. Takrat je bil še brez imena in mu je na zapestnici pisalo deček Pirnar. Brez imena je bil, ker sva imela z Urbanom dogovor, da ga bova poimenovala ko ga bova prvič zagledala, a žal tega trenutka nisva doživela skupaj. Zelo komično je bilo tudi to, da me je mami v telefonskem pogovoru vprašala kako mu je ime in je bil moj odgovor »ne vem«, saj ga Urban ni želel poimenovati sam. Več imen sva imela v ožjem izboru, ampak naslednji dan sva oba vedela, da je Maks prava izbira in vesela sem, da sva ga tako poimenovala.

Več o naših začetkih pa si lahko prebereš v prihajajočih zapisih.☺️

Do naslednjič!

Nina