Okrevanje po carskem rezu in sprejemanje nove sebe

Že kar nekaj časa je minilo odkar sem se nazadnje usedla za računalnik in odločila opisati delček moje poti do sedaj. Ta blog pa mi je še posebej pri srcu, saj je razlog, da sem se za deljenje svojih izkušenj sploh odločila. Danes bi si želela, da bi kaj podobnega prebrala tudi sama preden sem postala mama, da bi vedela, da je vse to normalno in pričakovano. Zato upam, da bom to omogočila vsaj kateri izmed vas.

Prvi dnevi po carskem rezu so bili zame velik izziv, pa sploh ne toliko zaradi Maksa, kot zaradi mojih strahov, izčrpanosti in nezadovoljstva same s sabo.

Bila sem polna strahov kot so: Woow Nina a ti sploh veš kako ravnat z novorojenčkom? Kako ga prijeti? Kako ga potolažiti, ko pa se zaradi rane po carskem rezu skoraj nisem bila sposobna premakniti. Bila sem izčrpana tako fizično kot tudi psihično, od vseh čustvenih dogodkov, ki so me spremljali zadnje dni. Prva dva dneva po carskem rezu nisem niti vstala iz postelje, čeprav sta obe novopečeni mamici (tudi po CR), ki sta bili z mano v sobi, to počeli brez težav že od prvega dneva po porodu. Bila sem konstanto bleda in vrtelo se mi je že ko sem sedela na robu postelje…Večina sester na oddelku je verjetno to vzela kot neko  lenarjenje ali nepotrebno previdnost, saj so šele, ko sem na poti do tuša padla po tleh, začele moje težave jemati bolj resno in z njimi tudi moja zdravnica. Odločila se je, da zmanjšamo dozo močnih protibolečinskih, ki so klasika po CR in tako se je stanje takoj izboljšalo. Počutila sem se mnogo bolje, ni se mi več vrtelo in končno sem bila sposobna skrbeti zase in za svojega novorojenčka, kar mi je tudi največ pomenilo.

Zakaj sem bila tako nezadovoljna sama s sabo? Ko sem prvič po produ zagledala svoje telo, sem bila v šoku. Nisem ravno vedela kaj pričakovati in ob pogledu nase sem komaj zadrževala solze. Kar sem videla je bilo povsem normalno telo ženske, ki je pravkar rodila in pred tem 9 mesecev nosila dojenčka, le da jaz takrat tega nisem bila sposobna dojemati tako. Vse, kar sem v tistem trenutku videla, je bil “razvlečen, strijast trebuh z veliko rano, za katerega sem bila prepričan, da me bo spremljal do konca življenja”. Vem, sliši se precej kruto, ampak to je točno to, kar sem takrat do sebe bila: kruta. Svojega telesa in rane sem se sramovala. Na neki točki sem se celo odločila, da bom svoje telo skrivala pred Urbanom. Mimogrede, nimam pojma kako sem nameravala to izpeljati, ker brez njegove pomoči nisem prišla niti do kopalnice😂

Še danes ne vem od kje so privrela vsa ta negativna čustva, ki mi niso bila prav nič v pomoč. Moj trebuh ni in zagotovo nikoli več ne bo takšen kot je bil pred nosečnostjo, ker sem mama in sem na to ponosna. Ponosna sem na svojo rano, ki me vsakič opomni na to, kako močna sem. Ponosna sem na vsako malo strijo na mojem trebuhu, stegnih in prsih. Seveda se mi je trebuh, kot je to normalno, hitro začel krčiti, rana je postajala manj opazna in manj boleča pri vsakodnevnih opravilih in stvari so se postopoma vračale na svoje tirnice. Kar bi še rada dodala je to, da zdaj vidim, da sem po porodu sama sebe velikokrat “preforsirala” in nisem najbolj upoštevala nasvetov, ki sem jih za okrevanje prejela. Preveč sem bila trdoglava in vse kar sem takrat imela v mislih  je bila želja po tem, da bi bila sposobna skrbeti sama zase (in seveda dojenčka). Nošenje Maksa v lupinici po stopnicah, dvigovanje pretežkih stvari (vozička, težjih vrečk, itd.) in še marsikatera druga stvar so mi zagotovo po nepotrebnem podaljšale okrevanje po CR. Zakaj? Ker sem trmasta in mi takrat ni prišlo niti na kraj pameti, da s tem sama sebi jamo kopljem. Zdaj vem, da so bila vsa priporočila, kot so: »izkoristi pomoč, naj te ne bo strah prositi za pomoč«…, zelo na mestu in sem zanje hvaležna.

Bistvo tega zapisa je, da vse stvari v življenju rabijo čas. Tako kot je čas za okrevanje potrebovala moja rana po CR, tako sem tudi jaz potrebovala čas da sprejmem novo sebe.

Do naslednjič,

Nina