Karantenski vrtec s faksom

Minili so trije meseci odkar sem zadnjič z vami delila svoj blog. Ne morem verjeti… Ko sem se lani junija odločila, da je nastopil pravi čas zame in uresničitev moje nore želje, si niti približno nisem predstavljala, da bo moj blog še preden ga bom lahko popolnoma zaživela, prestal četrtino leta čiste tišine in mirovanja. No, pa se je to vseeno zgodilo. Oktobra me je kot strela z jasnega zadelo  spoznanje (tako kot vsako mamico majhnega otroka), da me čaka študij od doma skupaj z najinim enoletnikom. Juhuu, kaj gre lahko narobe?

No, najin dan je izgledal nekako takole. Vsako jutro me je z največjim nasmehom na obrazu pričakal Maks, presrečen, ko je ugotovil, da tudi danes ne gre v vrtec. Okrog pol sedme se po navadi na delo odpravi Urban in z njegovim se po navadi začne tudi najin dan. Vsak dan sva  najprej v nekem srednje »zalimanem« stanju skupaj pogledala Maksovo najljubšo risanko želvico Lulu, sledil je zajtrk, igra, ples, barvanje, sprehod, žoganje in moja “pavza” ali Maksov poldanski počitek. Med počitkom, ki je trajal kakšno uro (če sem imela srečo tudi več), sem našla čas za pranje, sušenje in zlaganje oblačil, pospravljanje, sesanje in vse ostalo, kar je čakalo name. Okrog pol četrte se domov vrača Urban in ob štirih pride na vrsto moj faks, ki navadno traja do osmih. Takrat Maksa prevzame Urban in skupaj počneta vse kar sva midva počela dopoldan. Ko je Maks zaspal pa je mene čakalo neko »približno sprotno« delo za študij, ki mi je po navadi vzelo 1-4 ur, odvisno od dneva in predmeta. Verjetno si lahko predstavljate, da mi je motivacijo za pisanje in objavo novega bloga velikokrat prekrižala utrujenost ali pa teden dni mastni lasje, ki niso bili več sprejemljivi niti s suhim šamponom in sem jim enostavno morala dati prednost. To so bili tudi razlogi za mojo neaktivnost na socialnih omrežjih. Če sem si namreč ta čas vzela med čuvanjem Maksa, se je po navadi končalo z nepospravljivo bombo v našem stanovanju, ki jo v 5 min nepozornosti ustvarita enoletnik in mačji mladič. V enem od teh trenutkov je Maksu uspelo Findusa zapreti v pralni stroj, moja krtača za lase je končala v WC-ju in naše sveže zloženo perilo je postalo preproga sredi dnevne sobe. In tako je moj blog skupaj z Instagramom splaval po vodi. No, decembra pa se je meni začelo izpitno obdobje in sva lahko zaprosila za izredno varstvo v vrtcu. Težko opišem olajšanje, ki sem ga občutila, ko sem pomislila na to, da bo moj dan kar naenkrat postal 7 ur manj obremenjen in natrpan. Hkrati pa sem občutila Maksovo stisko, ki je nastopila ob prihodu v vrtec po enajstih tednih z mano doma. Uvajanje je bilo veliko bolj naporno kot prvič in, čisto iskreno, še vedno nismo mimo, ampak upam, da se situacija kmalu normalizira. Tako sem v novo leto vstopila z občutkom olajšanja, da se zdaj zares lahko posvetim faksu, izpitom in morda ob večerih celo blogu. No, pa je prišla prva sreda po novem letu in Maks je iz vrtca prišel z blago vročino in močnim kašljem. Juhuuuuu. Tako smo drugo polovico prvega tedna v novem letu preležali in presmrkali skupaj (no worries, ni bila korona, očitno le klasičen prehlad ob vstopu v vrtec). Kakorkoli že, leto 2020 je bilo zagotovo velik izziv za vse in upam, da je tudi za vas minil brez večjih težav. Tako da 2021 bring it on, we are ready for you!

Do naslednjič,

Nina