Kako vama uspe?
Verjetno najpogostejše vprašanje na katerega odgovarjam, odkar sem se prvič izpostavila na družabnih omrežjih. Včasih sem v dilemi ali z vami deliti tudi vse naporne in dokaj težke trenutke naših življenj ali ne. Po navadi to zadržim zase, da ne izpade kot neko jamranje, kako je nam težko… pa potem ravno zaradi tega, kar ne objavim, izpade kot da se imamo ves čas samo super in krasno. Seveda temu ni tako, tudi težko verjamem, da ima kdor koli od vas popolno in lahkotno življenje.
Največja “modrost”, ki sem jo slišala, ko sem zanosila je bila: “Vsaka stvar je toliko težka, kolikor si jo sam narediš težko”. In težko bi bilo bolj res. Ne bom pretiravala, če rečem, da je bilo to nekaj kar mi je/nama je najbolj pomagalo pri starševstvu do sedaj.
Imeti prvega otroka in prvič biti starš zna biti na trenutke vse prej kot čarobno. Zraven ne pridejo navodila za vzgojo, za nego, za vse, kar bi ga rad naučil. Dobiš le majhnega otroka, ki je odvisen od tebe in tvoje presoje. Če pa za zraven dokončuješ še svojo izobrazbo, pa je izzivov še toliko več.
Prvič po dolgem času me je “zadelo” pred slabimi tremi tedni, ko sem ugotovila, da se z Maksom, zaradi mojih obveznosti na faksu ne bova videla tudi po več kot 3 dni v kosu. Trenutno je Maks tako pod vtisom moje odsotnosti (zaradi laboratorijskih vaj), da vsakič, že ko grem samo na stranišče, kliče in išče, kam sem spet šla. Priznam, te dni mi gre kar malo na jok, ampak vem, da bo tudi to minilo in da bo kmalu spet vse po starem. Konec koncev vse kar delava, ne delava samo za naju, ampak tudi zanj, in to nama vliva še toliko več motivacije in zagona.
Ena od pomembnih stvari zame je bila tudi sprijazniti se, da na vseh področjih ne bom sto odstotna hkrati. In to je normalno. Nemogoče bi bilo mojo energijo razdeliti med Maksa, faks, gospodinjstvo, Urbana, blog in socialna omrežja, tako, da bi vse stvari funkcionirale, kot bi si sama želela. Zato imam prioritete, ki se jih držim. Biti mama in študentka si delita prvo mesto, kar ni najlažje, ampak gre. Na drugem mestu sem gospodinja (to nalogo si skušava z Urbanom deliti) in Urbanova podpora. Tretje mesto pa je moj hobi in nekaj v čemer zares uživam. Pisanje blogov in delitev delčka našega vsakdanjika z vami na družabnih omrežjih.
Večkrat sem že prejela “kritike” v smislu, da nisem dovolj aktivna na svojem profilu, da bi si želeli več vsebin…, in to vse razumem. Vendar sama sebi ne pustim razporejati časa, ki čutim, da bi ga morala posvetiti Maksu, med druge stvari, ki niso tako nujne v tistem trenutku. To je tudi razlog, zakaj za nekaj dni vmes “izginem” iz svojega IG profila. Enostavno ima dan premalo ur in jaz premalo energije, da bi uspela še kaj zanimivega deliti z vami. Poleg tega je pri meni veliko v navdihu. Delujem precej impulzivno in spontano, zato moje objave niso planirane, niti niso konstante, kar ste verjetno že opazili. In to je način, ki meni in mojemu vsakdanjiku ustreza, čeprav vem, da tako moj napredek v socialnih omrežjih in blogu mogoče ne bo tako uspešen ali hiter, kot bi bil sicer. Če se navežem nazaj na začetek, vsaka stvar je toliko težka kot si jo naredimo sami. Zato sem sama sebi nehala oteževati stvari in si pustim živeti v trenutku.
Do naslednjič,
Nina
