Carski rez- easy way out?

Svojo porodno zgodbo vsakič povem malo drugače, ker jo s časoma tudi dojemam drugače in lahko povem, da več časa kot mine od takrat, manj njenih neprijetnih trenutkov se spomnim. 

Zadnjič pa mi je dala misliti izjava ničslabega misleče mamice: “Oo si rodila s carskim rezom? Top! Sem vesela, da ti je bil porod prikrajšan.”

Ob takšni izjavi priznam, da sem ostala brez besed. Po razmisleku pa sem ugotovila, da moja sogovornica takšne izkušnje ni imela in verjetno z izjavo ni mislila nič slabega, čeprav je mene pustila v malo neprijetni situaciji.

Tako sem se odločila, da vam nekaj več o carskem rezu skozi svojo izkušnjo povem sama.

Noben porod ni lahek. Niti s pomočjo carskega reza niti naraven, ker slednjega še nisem izkusila sama, se bom opirala na izkušnje mojih bližnjih, ki so ga.

V nosečnosti na možnost CR v resnici nisem niti pomislila, saj je nosečnost potekala brez kakeršnihkoli težav in zanj ni bilo razloga.

Priznam, tik pred “velikim pokom” o porodu nisem vedela veliko, verjetno celo dosti manj kot vem danes.

Vedela pa sem, da lahko traja dolgo časa, da so umetni popadki navadno bolj boleči od naravnih, da lahko pride do prereza presredka ali celo raztrganin, da je iztis najbolj boleč del, da z nekaj potiski najprej porodiš glavico, telo, ki je ožje pa mu sledi,…, itd.

Pa še veliko bi lahko naštevala.😅

Zdaj pa je prišel del bloga, za katerega upam, da ne bo dojet kot jamranje, ampak vpogled v to zakaj je CR, tako kot tudi naravni porod izziv za novopečeno mamico.

Začela bom z zadnjimi trenutki, ki se jih spomnim, predno sem postala mama.

Med močnimi popadki sem hitro podpisala dokumentacijo, vmes sta me dve sestri brili po trebuhu, anesteziolog pa mi je na hitro odgovoril na nekaj vprašanj in že smo bili v operacijski. Spomnim se vprašanj, ko so preverjali če mi je lokalna anestezija že “prijela”. Meni se je takrat zdelo, da čutim vse in iskreno me je najbolj skrbelo, da bom čutila rez v tkivo, čeprav je logično, da tega ne bi dopustili.😂 Ker mi lokalni anestetik še ni povsem prijel in se je mudilo (bil je urgentni CR) so se naknadno odločili za popolnega in maska na mojem obrazu, kot v filmu, je bila zadnja stvar, ki se je spomnim.

Dojenček je po porodu iz operacijske odpeljan k očetu, kjer ga skupaj umijejo, stehtajo, zmerijo, oblečejo in seveda tudi fotografirajo, medtem, ko mamico še do konca oskrbijo.

Na poti na intenzivni oddelek, so me še za nekaj minut peljali k Maksu in Urbanu v porodno sobo, da naju je Urban skupaj fotografiral. Ker sem bila takrat še pod vplivi anestezije (spala sem z odprtimi usti), je ta najina prva fotografija bolj za spomin kot izokvirjenje.😂

Torej pri CR, razen če imaš možnost imeti lokalno anestezijo, nisi prisotna pri prvih trenutkih s partnerjem in otrokom (meni je bilo tega najbolj žal, zato si to naslednjič želim doživeti in občutiti te občutke).

Še ena razlika je, da ti po operaciji vstavijo urinski kateter (ker kar nekaj ur po operaciji nisi sposeben hoditi). Pri katetru je za kratek čas neprijeten in boleč občutek, ko ti ga vstavijo in odstranijo. Meni osebno je bilo bolj od tega moteče to, da ti kri (čišča) teče zraven po cevki in imaš na račun tega konstantno pokrvavljeno halijo in posteljnino, dokler ga ne odstranijo. Jaz sem ga imela kar dolgo časa (mislim, da dva dni), ker se mi je zaradi velike količine analgetikov (po operaciji), tako vrtelo, da nisem v stoječem položaju zdržala niti minute. Ko pa smo zmanjšali količino, pa so se težave umirile in so mi kateter lahko odstranili.

Na novo smo se mamice tudi naučile vstajati, tako, da se uležeš na bok in potem zelo počasi vstaneš, da ne obremenjuješ rane in šivov. Še posebej zabavno je, ko si prehlajen in ne smeš kihnit, kot si to navajen. Bolečine so kljub analgetikom ob naporu še kar nekaj časa prisotne.

Eden od meni večjih izzivov je bil to, kako novorojenčka premikati k sebi in potem v posteljico večkrat na dan, ko pa še sama sebe komaj premikaš in za to porabiš namesto 20 sekund skoraj 2 minuti priprav in zbiranja poguma, in potem še 3 minute za dejansko izvedbo.😂

Še ena manj prijetna stvar so injekcije proti strjevanju krvi po operaciji. Če se prav spomnim jih prejmeš sedem. Sama si jih na začetku nisem upala uporabljati, zato sem to prepustila Urbanovi mami, ki k sreči dela v lekarni. Na koncu pa sem si jo dala že tudi sama, ni nobene panike, samo pogum moraš zbrati. Počutiš se kot nek hud junkie.🤦🏼‍♀️😂

Po tem pa pridemo do meni najbolj moteče stvari po CR. Kar nekaj časa si odvisna od pomoči ostalih, saj ne smeš nositi lupinice, dvigovati vozička, nositi otroka po stopnicah… vse kar lahko nosiš ne sme presegati teže tvojega novorojenčka (to je bilo neko okvirno priporočilo, ki sem ga dobila v porodnišnici).

Pozorna moraš biti tudi na samo hojo po stopnicah, da ne obremenjujš preveč rane. Skratka še kar nekaj časa po porodu je tvoj vsakdan prilagojen rani in tvojim zmožnostim.

In še zadnja stvar, če imaš željo po dojenju, ga v večini primerih CR malenkost otežuje in je fino, da si o tem čimveč prebereš. Ampak če imaš dovolj močno voljo in željo bo kljub preprekam zagotovo uspelo. 

Kar bi rada povedala je, da je zame po tej izkušnji vsak porod z razlogom imenovan porod (ali naravno, ali s pomočjo CR). 

In ne bi rekla, da je kateri od načinov lažji ali pa prijetnejši, oba načina sta boleča za nekatere manj, za nekatere bolj. Vsako okrevanje po porodu je izziv in vse mamice smo carice, s CR ali pa brez njega.

Presojanje ali je CR res easy way out ali ne bi rada prepustila vsakemu posamezniku. 

Zase pa lahko rečem, da si v prihodnje močno želim prvega stika po porodu, ki mi je pri Maksu zelo manjkal.

Do naslednjič,

Nina