Odvajanje od pleničk

Ker vem, da sem si sama pred pol let želela brati izkušenj na to temo, sem se odločila, da danes zapišem našo. Ko si prvič starš je v vsakem časovnem obdobju nekaj novega, ne samo za malčka, tudi zate, ki se prvič znajdeš v tej vlogi. Čisto iskreno, kot starša si že od samega začetka ne rada komplicirava stvari in tudi odvajanje od pleničk ni bilo izjema. Najina želja je bila, da začenjamo počasi, ko bo Maks pripravljen, da bi vse skupaj potekalo kar se da spontano in brez nekih časovnih pričakovanj.

Pri Maksu bi rekla, da se je lansko leto okrog božiča naredil tisti klik, ko sva videla, da počasi začenja razumeti kaj mu govoriva in da tudi sam poskuša kaj povedati nazaj. Tako sva se v januarju odločila, da mu brez nekih pričakovanj in planov kupiva kahlico. Predvsem zato, da se navadi njenega izgleda, imena in nasplošno njene prisotnosti v stanovanju (spravljena je bila kar v njegovi sobi). Vse skupaj smo si zadali zelo na počasi in predvsem po Maksovem tempu. Najprej smo začeli tako, da sva ga nanjo posedala kar oblečenega ob najrazličnejših priložnostih. Prinesla sva jo v dnevno sobo zraven en kup knjigic in tako sva ob njem sedela na tleh in skupaj z njim brala knjigice. Na ta način se je navadil sedeti na kahlici in od nje ni bežal, bolj mu je na začetku predstavljala nek mini prestol. Ko sva videla, da mu sedenje na kahlici ne predstavlja več nekega strahu in je na to navajen, sva ga nanjo posedala, kar oblečenega in s pleničko, kadar sva imela občutek, da je čas za kakanje. Na ta način se je dostikrat pokakal na kahlici in je hkrati pridobival neko asocijacijo, ki nam bo morda v prihodnjih mesecih pomagala. Kadar se je tik pred/ med previjanjem polulal sva ga “pohvalila” v smislu “oo bravo, lulal si”. Bolj zato, da mu je beseda postala poznana in jo je lahko začel povezovati z dejanjem. Naslednji “korak” je bil sedenje na kahlici brez pleničke. Včasih sva ga ob večerni risanki pred spanjem, kar posedla nanjo in dostikrat se je podzavestno polulal, takrat sva mu oba čestitala in ga pohvalila, ravno toliko, da je bil sam nase ponosen, hkrati pa tudi zato, da dogodek ni šel kar mimo in je začel dojemati, čemu je kahlica v resnici namenjena. Vmes so se s kahlicami starejši otročki začeli srečevati tudi v vrtcu in v tistem obdobju sva dobila občutek, da se je kahlici doma začel izogibati in mu ni bilo več tako lagodno, kot pred tem. Takrat smo našo rutino za nekaj časa prekinili, z namenom, da se mu kahlica ne bi uprla. To sva omenila tudi vzgojiteljici in strinjali smo se, da se še nikamor ne mudi in bo lažje, če ga v vrtcu s pomočnico posedeta nanjo, ko bo za to sam pokazal interes ob opazovanju ostalih. Po tem pa smo doma spet počasi začeli z uvajanjem v našo rutino. Brez pričakovanj in počasi. V tistem času je Maks že sam začenjal prepoznavati občutek, kdaj ga tišči lulat in tako sva ga na kahlico lahko začela posedati s tem namenom. Vsakič, ko mu je uspelo lulati v kahlico sva ga pohvalila in občasno nagradila s kakšnim posladkom. Skratka poskrbela sva, da je bila to tudi njemu neka mala zmaga. Kadar pa mu lulanje v kahlico ni uspelo, sva mu rekla “nič hudega” in to še vedno sam ponavlja, če mu kdaj med počitkom uide. Postopoma mu je šlo tako lulanje kot kakanje v kahlico že super od rok in odločila sva se, da mu čez dan snemamo pleničko. Takrat se je že bližalo poletje in nastopil je čas za gatke, ki si jih je sam izbral in je bil tako nanje še toliko bolj ponosen. Seveda so bili to novi izzivi tako zanj, kot tudi za naju, predvsem to, da sva se ponovno navadila s seboj vzeti dovolj rezervnih oblačil in vrečko za “nesreče”, poleg tega pa tudi to, da sva se ga navadila na vsakih toliko spraševati če ga morda tišči lulat. Pri nam je bilo to obdobje ravno na morju, pred morjem je čez dan še nosil pleničko, iz morja pa se je že vrnil, kot mali “kapitan gatnik”. Zgodilo se je praktično čez noč in verjamem, da so se tukaj obrestovale vse naše mini priprave. Zdaj smo v tej fazi, ko mu čez dan res redko redko kdaj uide in je brez pleničke tudi med popoldanskim počitkom, za ponoči mu jo pa iz praktičnih vidikov še vedno dajeva in opazujeva ali se zbuja z mokro ali suho. Pozabila sem še dodati, da sva poleti, ko je bil že brez pleničk, v avtosedež pod njega polagala razprte pleničke, da so ga “objele” in v primeru “nesreče” med vožnjo ni bilo treba vedno znova prati celega avtosedeža. Poleg tega pa tudi zdaj med počitkom pod njega polagava previjalne podloge za enkratno uporabo, v svoji posteljici pa ima kar tisto neprepustno kvalitetnejšo pralno podlogo. 

Tako smo se odvajanja od pleničk lotili mi, morda vmes kakšne metode niso najbolj “šolske”, so se pa pri nas po večini vse izkazale za uporabne. Upam, da naša izkušnja komu prinese kakšno novo idejo, se nama pa zdi najbolj pomembno, da sva od samega začetka sledila njegovemu tempu in posledično cel potek vedno znova prilagajala njemu. 

Do naslednjič, Nina