Ena proti …

Bil je četrtkov večer pred pregledom nuhalne svetline v tretji nosečnosti. Ker smo v postopku manjše renovacije, je bilo stanovanje v čistem razsulu. Po današnji neposrečeni montaži klime ni šlo nič več po planu in postalo je jasno, da renovacija ne bo zaključena do ponedeljka, na katerega smo s tem namenom zamaknili dopust. Rahlo nervozna in v pričakovanju jutrišnjega dne sem se ulegla v posteljo in še enkrat preverila, kam točno sem naročena na pregled. Dvakrat prej sem bila na tem pregledu v sosednjem kraju pri Dr. Strah, tokrat pa sta se naš in njen dopust prekrivala, tako da sem bila glede na tedne noseča premalo ali pa preveč za takšen pregled in sem se morala naročiti drugam. Imela sem mešane občutke, predvsem pa rahel strah in tiste zoprne skrbi, kaj če morda ne bo več utripa, kaj če najdejo kakšno odstopanje. Ta cela nosečnost se je čutila tako drugače kot prejšnji dve, da sem se zelo težko otepala skrbi in dvomov. Urban me nekako pomiri in kmalu mirno zaspim.

Naslednje jutro se prebudim dosti bolj optimistična. Veselila sem se, da gre danes z mano na pregled tudi Urban in da si bova po tem privoščila izlet do centra, kamor se bova odpravila na pozen zajtrk in po dolgem času skupaj preživela nekaj kvalitetnega časa, preden se vrneva k renovaciji in še zadnjim izpitom. Na pregled po čudežu prispeva pravočasno, saj je bilo jutro malce hektično. Že v čakalnici izpolnjujem vprašalnik, vmes ko Urban zunaj zaključuje telefonski pogovor glede renovacije. Kmalu se mi pridruži in skupaj polna idej načrtujeva današnji dan. Na vrsti sem bila kakšno uro po dogovorjenem terminu, zato sva lahko ta čas s pridom izkoristila za pogovor in sanjarjenje o vseh lepih stvareh, ki nas čakajo kot družino petih. Sestra me pokliče po priimku in naju povabi v ambulanto, kjer naju sprejme doktorica in usmeri do ultrazvoka. Pripravim se na pregled in med iskanjem dobrega položaja nama ta zastavi nekaj rutinskih vprašanj. Urban me prime za roko in že na velikem zaslonu pred nama lahko opazujeva najino malo bitje. Mislim si, vse je okej, srce bije, je ustrezne velikosti in ob prizoru, ki ga je s svojim neprestanim gibanjem pričaral se mi po licih vlijejo solze. Medtem doktorica izmeri nuhalno svetlino, opravi zgodnjo morfologijo in niti opazila nisem, da je njen odnos postajal vedno bolj formalen in zadržan. Sledi vpisovanje meritev v program in Urban takoj zazna preračunane verjetnosti za kromosomske nepravilnosti, medtem ko si jaz polna pozitivnih vtisov in olajšanja, da srček bije, še vedno brišem solze. Preden se nadaljuje analiza meritev naju doktorica vpraša če imava kakšno vprašanje, zato ob večkrat omenjenem lepo vidnem spolovilu vprašam, kaj pričakujeva in ob odgovoru “fantek je” se mi ponovno prikradejo solze sreče in presenečenja, ki jih tokrat uspešno zadržujem. Zatem naju doktorica posede za mizo in sestra prinese natisnjen izvid, čemur sledi šok. “Poglejte, trenutni rezultati niso dobri” je bil stavek, ki se je zasidral v mojo glavo in zdelo se je kot, da ne slišim ničesar več. Doktorica nadaljuje in pojasni, da ima plod glede na meritve nuhalne svetline, mojo starost in ostale dejavnike, povišane verjetnosti za eno od testiranih trisomij. Takrat solz ne zadržujem več uspešno. Urban stisne mojo roko in v nemoči poslušava kakšen je postopek. Takoj zatem mi sestra odvzame vzorec krvi za dvojni hormonski test, katerega rezultati se bodo združili z današnjimi in tako bolj točno ocenili stanje. Odpraviva se do avta, kjer sledijo dolgi objemi, veliko solza in tihi upi na napačno oceno tveganja. Novico javiva najinim najbližjim, ki pri telefonu nestrpno pričakujejo dobre novice. Zatem pokličem še dobro prijateljico Patricijo, babico, ki je na porodniški in je prav tako pred manj kot letom dni iz pregleda nuhalne svetline odhajala s podobnimi občutki. Pogovoriva se o možnostih, ki jih imava, takoj me povpraša o dvojnem hormonskem testu in ali morda vem, če so mi tega opravili že ob prvem pregledu, da bi se izognili čakanju in čimprej videli kakšno je stanje. Pokličem v ambulanto svoje ginekologinje, nihče se ne oglasi. Bil je petek in vedela sva, da nas do izvidov loči najmanj najdaljši vikend najinih življenj. Sediva v avtu in nikamor naprej se nama več ne mudi. Še vedno mi lijejo solze med tem, ko iščeva informacije in premlevava izvide. Deževalo ni že nekaj tednov in v tistem se nenapovedano ulije dež. Urban me ves čas tolaži, bere postopek po katerem so prišli do teh rezultatov in zaključi, “Vem, da je vse okej, ti in naš fant sta super”. V tistem se Urban odloči “Veš kaj, gremo na morje, ali gremo danes ponoči ali v torek ponoči, nič ne bo drugače ali čakava doma ali na morju”, saj nama je takrat tudi za celotno renovacijo postalo povsem vseeno. V petek popoldne smo bili povabljeni še na rojstnodnevni piknik, potem pa se začne pakiranje. Pakirala sva do dveh zjutraj in po dveh urah spanja zazvoni naša budilka. Urban iz pograda pospremi najinega prvorojenca, ki poln pričakovanja priteče na hodnik. V zaspani vzhičenosti me pokliče “Mami pridi, gremo na mor…” in še preden zaključi stavek pobruha sebe,  sveže položen laminat in k sreči še ne prebarvano steno. Z Urbanom se spogledava in zdelo se je kot, da noben najin plan več ne sodeluje z nama. Vseeno se prestavimo v avto in začnemo z deževno potjo do Paga. 

Otroka sta celo pot prespala, mene pa medtem šele dobro dohiteva realnost včerajšnjega pregleda. Urbana previdno sprašujem, kako naprej, kako in za kaj se bova odločila, če se morda potrdi tisto najhujše. A iskreno, o tem niti ne želiva razmišljati. Deževni dnevi v kampu z dvema majhnima otrokoma so se vlekli in izvidov še vedno ni bilo. Najbolj od vsega me je nerviralo to, da sem vedela da gre za relativno hitro opravljeno testiranje, ki bi nama pokazalo v katero smer se nagiba tehtnica. Vedela sem da mi hormoni delajo “sto na uro” in kar malo neverjetno se mi je zdelo, da s hormoni karkoli ne bi bilo vredu. Zavedam se, da stvari verjetno niso tako enostavne, pa vseeno se drživa teh občutkov. “Tako slabo kot ti je to nosečnost, ti še ni bilo, to je sigurno dober znak” mi je ponavljal notranji glas, poleg tega je bila zgodnja morfologija ploda na pregledu dobra, zato ohranjam visoke upe. 

Bil je še en deževen dan v kampu, četrti dan po odvzemu krvi in rezultatov še vedno ni. Dolgo premlevam in na koncu se odločim, da vendarle pokličem v ambulanto, kjer so mi vzeli vzorec krvi. Sestra mi zaupa, da izvidov najverjetneje ne bo do konca tedna, saj je vzorec krvi še vedno v njihovi ambulanti. Najprej me preplavi občutek jeze, potem solze in za tem grozen občutek nemoči.

Z Urbanom se odločiva, da stvari vzameva v svoje roke in začneva tehtati možnosti, kaj lahko narediva sama. Vedela sva, da v vsakem primeru želiva opraviti nadaljne preiskave in odločiva se za Nifty test. Nisva želela, da se v tem stanju sama odpravljam na pot nazaj v Slovenijo in še isti dan nazaj na Pag, niti nisva želela na to pot še enkrat z otrokoma. Po premisleku ugotoviva, da je najverjetneje vseeno, če Nifty test opraviva na Hrvaškem. V vsakem primeru gre za samoplačniško testiranje in ponudnik, ki sva ga izbrala, testiranje prav tako izvaja v večih ambulantah, v za nas približno uro oddaljenem Zadru. V roku desetih minut sem že bila naročena na test in to že naslednje jutro. Končno se nekaj dogaja in premika. Kljub visoki ceni, brez pomisleka poravnava znesek in potrdiva jutrišnji termin v Zadru. V malo boljšem razpoloženju pokličem Patricijo in ji javim novico. Ugotoviva, da nas od Zadra do njihovega kampa loči samo še pol ure vožnje in odločimo se, da se po jutrišnjem terminu po dolgem času podružimo in ob tem vsaj malo odmislimo na dogajanje zadnjega tedna. 

Po neprespani noči končno napoči jutro, v polnem pričakovanju pregleda in lepega popoldneva, ki se nam obeta se že navsezgodaj odpravimo proti Zadru. V ambulanti zdravstvenega doma nas toplo sprejme sestra s katero smo bili včeraj v stiku. Ginekologinja najprej opravi ultrazvok, kakršen je postopek testiranja, postavi vsa predvidena vprašanja in zatem odvzame večji vzorec krvi, ki ga bodo poslali na testiranje. Medtem v čakalnici skupaj z mojimi tremi že čaka DHL kurir, ki nas je še preden smo sami uspeli zapustiti zdravstveni dom prehitel na stopnišču skupaj z mojim vzorcem krvi. Ob tem čutiva občutek miru, da se stvari končno zares premikajo in ob tem čakanje postaja vsaj malenkost lažje. 

Kmalu prispemo v kamp in v dobri družbi preživljamo res lep dopustniški dan. Čas mineva hitro, kar je za naju prvič ta dopust. Odločimo se, da pred odhodom skupaj pripravimo še palačinke in odigramo človek ne jezi se. Pestujem dojenčico svoje prijateljice in ob tem opazujem Maksa in Rubi, kako uživata ob igri in lahkotnosti današnjega popoldneva. Vse skupaj pa naenkrat prekine zvonjenje mojega telefona, Urban ga izbrska iz torbice in ugotovi, da me kliče neznana telefonska številka iz Slovenije. S cmokom v grlu Patriciji predam dojenčico in se oglasim na telefon. V iskanju boljšega signala se malenkost oddaljim od mobilne hišice. Oglasim se na telefon, bila je doktorica z rezultati dvojnega hormonskega testa. Nastopi adrenalin in srce mi bije tako močno, da komaj še ostajam zbrana. “Pozdravljeni, kličem ker smo prejeli vaše izvide”, zajamem sapo in še preden zadiham nadaljuje “zdaj tveganje za trisomijo ni več povišano, ampak je zelo visoko, če se diagnoza z nadaljnjimi testiranji tudi potrdi, vama svetujem da razmislita o prekinitvi nosečnosti”. Obrnem se k Urbanu in Patriciji, ki od daleč poskušata razbrati novice. Trudim se ostati močna in ne jokati pred otrokoma, ki nič hudega sluteča uživata v igri in svojem najljubšem obroku. Z zdravnico zaključiva pogovor v katerem mi še pove, da me izvid že čaka na mailu in da so tam zapisane podrobnejše informacije in usmeritve. V mojih mislih ponovno zavlada kaos in nepopisljiva žalost, iskreno takšnih izvidov nisva pričakovala in vse skupaj se zdi kar malo nedojemljivo, kot da se to ne dogaja nam. Informacije na hitro predam Urbanu in Patriciji. Skupaj odpremo izvide in Patricija jih že posreduje svojim prijateljicam in znankam iz stroke, v upanju da nam lahko povedo kaj več. Za tem otroka skupaj z družbo odideta na igrala, midva pa v objemu poskušava novice sporočiti domov, a namesto tega le v tišini s solznimi očmi strmiva eden v drugega, ne najdeva besed. 

Otroka na poti domov zaspita izredno hitro, kar nama daje priložnost, da tokrat vsaj malo bolj zbranih misli lahko nadaljujeva ali zares šele začenjava pogovor. Urban prizna, da se ga vse skupaj zares loteva šele zdaj, bil je prepričan, da bodo tokrat novice vzpodbudne. Vso pot premlevava in s hvaležnostjo, da je Nifty test že za nami ugotavljava, da nam kaj drugega kot čakanje na rezultate ne ostaja. Ker je bil v prejetem izvidu prav Nifty omenjen kot ena izmed možnosti nadaljnega testiranja se odločiva, da dopusta ne zaključujemo predčasno, ko pa se ta zaradi slabega vremena in vsega dogajanja niti še ni dobro začel. Še preden se vrnemo v kamp mi Patricija sporoči razlago izvidov in dejstvo, da je del izvida pomanjkljiv oz. napačen. Označeno je bilo namreč, da v prejšnjih nosečnostih nisem imela preeklampsije, kar zame ne drži, niti me o tem na pregledu ali naknadno nihče ni povprašal. Preeklampsijo sem imela namreč ugotovljeno ob koncu obeh nosečnostih, kar pomeni, da bo skoraj zagotovo ugotovljena tudi tretjič. To namreč marsikaj spremeni in pojasni mejno nizko vrednost enega od hormonov. Po telefonu sem na vezi tudi z osebno ginekologinjo, ki je natančno prebrala oba izvida, tudi ona ugotavlja nepravilnost podatkov na izvidu in pojasni, zakaj je ta podatek za nas vzpodbuden. Pove mi tudi, da so se v preteklosti zgodbe že z dosti slabšimi rezultati odvile srečno in da nam kaj drugega kot počakati na rezultate ne ostane, a sama verjame, da gre za nesrečen skupek dogodkov. Najin pogovor mi vliva veliko upanja in spet malo lažje čakam na rezultate Nifty testa pa čeprav vem, da lahko nanje čakamo tudi do 14 dni. Naslednje dni se vsaj vreme začne obnašati malo bolj poletno, kar nam daje več možnosti za preusmeritev pozornosti, čeprav je to izjemno težko. Nehote si ves čas z mislimi tam, ob vsakem sporočilu “Hej, danes sem vas srečala v kampu, če sem prav opazila, čestitke” pa postane še toliko težje. Sporočil ne jemljem kot slabih, ob normalnem poteku nosečnosti bi jih bila seveda zelo vesela, poleg tega tudi vem, da se nosečnosti na tej točki skrivati skoraj več ne da. Kljub temu, pa še sama ne vem, na čem sem in je moje veselje v tej smeri že nekaj časa zatrto.

Naš dvotedenski dopust se počasi izteka in naslednje jutro pričakujemo družbo, v kamp namreč prihajata moja starša z bratom in za njimi še sestra s partnerjem, da skupaj izkoristimo še zadnje dni letošnjega dopusta. Jutro se začne polno pričakovanj in priprav na goste. Delno imava v mislih, da danes mineva točno teden dni od Nifty testa in od danes naprej počasi že lahko pričakujemo rezultate, a tega ne jemljeva preveč resno, saj se zavedava, da je v nasprotnem primeru pred nami lahko še en teden čakanja. Kmalu že skupaj z družino pripravljamo zajtrk in si pripovedujemo o naših letošnjih morskih dogodivščinah, nakar zaslišim na svojem telefonu obvestilo o prejetem mailu. Odprem ga kot vsakega drugega, saj že nekaj časa obvestil ne spremljam več z občutki mogoče pa so izvidi, ker na koncu nikoli niso bili. Oči me v tišini opazuje, medtem, ko Urban in mami stojita ob štedilniku in kuhata kavo. Moje oči v trenutku postanejo solzne, to je mail, ki smo ga čakali. S tresočim glasom pokličem Urbana, a se ne uspem prisiliti, da bi datoteko odprla. Odpre jo Urban in v najhitrejšem možnem branju prebirava izvide v hrvaščini, ki nam sporočajo, da tveganja za katerokoli od trisomij ali vseh ostalih testiranih stanj niso bila zaznana. Ob tem se mi vlijejo solze olajšanja, sesedem se na tla, občutek imam da po dveh tednih in pol končno lahko spet diham, ne pridem do zraka. Urban me objema, še naprej prebira izvid in v smehu izjavi “muško je”, tako je namreč pisalo v izvidu, ki je še uradno potrdil spol našega najmlajšega. Vesele novice takoj sporočiva še vsem čakajočim in še sama težko dojemava, da se najtežji dnevi najinih življenj zaključujejo srečno. Občutek imam, da se je dopust zame takrat šele začel, pa čeprav dva dni pred odhodom domov. Drugi delovni dan po vrnitvi sem imela redni pregled pri svoji ginekologinji, ta z nasmeškom na obrazu prebira še zadnji izvid. Še enkrat opravi zgodnjo morfologijo ploda in me ponovno pomiri, da nosečnost malo bolj sproščeno nadaljujem do še uradne morfologije. Zavedam se, da stoodstotnega zagotovila, da je in bo vse vredu nikoli ni, kljub temu pa mi trenutni izvidi dajejo upanje da bo.

Zavedam se, da naša izkušnja še zdaleč ni tako boleča, kot bi bila v primeru drugačnih končnih izvidov in še vedno težko dojemam kakšno srečo imamo, da se je zaenkrat razpletlo kot se je. Ob tem pa bi rada izrekla iskreno sožalje in sočutje vsem, ki ob takšnih in podobnih izkušnjah niso dočakali svojega srečnega konca. V mislih sem z vami.