Porodna zgodba – tretjič

Mojo že tretjo porodno zgodbo začenjam s soboto 17. januarjem in občutkom, da je skrajni čas za pripravo torbe za v porodnišnico. S pakiranjem sem odlašala do zadnjega, saj mi je misel na gužvanje v trgovini, za nakup še zadnje stvari predstavljala prevelik napor. Verjetno je potrebo po nenadnen hitenju sprožilo dejstvo, da sva dan pred tem dopolnila sedemintrideseti teden in v dneh pred tem dobila termin sprožitve poroda, v kolikor se po luščenju ovojev, ki so ga opravili na zadnjem pregledu, le ta ne bi začel sam. Kmalu po pregledu in luščenju sem dobila pogoste, a še ne tiste prave popadke, ki so se po dnevu in pol namesto okrepili, umirili. Tako smo se v soboto pozno popoldan podali “na lov” za zadnjimi manjkajočimi stvarmi in nekaj minut pred zaprtjem kupili še zadnjo stvar s seznama, udobno pižamo za po porodu. Dan se je zaključil z velikim olajšanjem, da imam končno vse doma, v kolikor bi stvari potrebovala in lahko do predvidene sprožitve v miru pripravim torbo in še zadnje detajle previjalnega kotička. Večer sva zaključila na kavču, okrog katerega je vladal kaos vseh še ne pospravljenih nakupov, ki sva jih ob utrujenosti zadnjega tedna in pestre sobote uspešno zanemrajala. Moja noč je ob vnetih sinusih in vseh nosečniških tegobah minevala v znamenju nespečnosti. Okrog 5:30 sem se tako že četrtič predramila in s svojim obiskom stranišča zbudila najmlajšo. Ko sem se vrnila v posteljo me je iz nenada preplavil močan občutek slabosti, omotice in teže v celem telesu in glavi, ki se je spreminjala v močan glavobol. Občutila sem rahlo bolečino v prsih in vedno močnejšo v desni rami. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, da je za moje počutje najverjetneje odgovoren povišan krvni tlak. Ker si hodit do dnevne sobe, kjer sva imela merilec tlaka, nisem upala sama, sem v postelji počakala na Urbana. Prinesel je merilec in ta je kljub terapiji za zniževanje tlaka nameril 165/110. Ob preventivnih navodilih, ki sem jih to nosečnost prejemala zaradi dveh predhodnih nosečnosti s preeklampsijo, je bilo jasno, da moram nemudoma v porodnišnico. Urban je namesto mene začel pakirati torbo, medtem, ko sem jaz urejala varstvo za otroka. Še preden sva ju uspela preobleči in pripraviti, sta na njiju pred vrati čakala moja starša, midva pa sva v torbo metala še zadnje izvide, tens in dokumente. Nekaj minut za tem se je začela najina pot na Jesenice v zavedanju, da se ta ekstremno razburkana nosečnost zdaj pa čisto zares bliža koncu. Ob prihodu in pogledu na porodni blok se mi zarosijo oči, fizično sem se počutila tako pobito, da se je moja želja po še enem VBAC-u (vaginalnem porodu po carskem rezu), ki je bila zelo močna celo nosečnost, zdaj zdela nora. Sprejem je potekal hitro, začel se je z merjenjem tlaka, smemanjem ctgja, dobila sem večjo dozo Dopegyta in pa analgetik intravenozno. Na račun teh dveh je bolečina hitro popuščala in tlak počasi padal. Hitro sem se počutila bolje in moja želja po vaginalnem porodu se je vračala, kar mi je dajalo občutek miru. Nadaljevali smo z administracijo in natančnim pregledom vseh treh nosečnosti. Sledil je vaginalni pregled in čakanje na izvide razširjenih krvnih preiskav, med katerim sem bila sprejeta na oddelek, Urban pa se je počasi odpravil proti domu.

Po prejemu izvidov se odločijo, da porod sprožimo še danes. Tako mi okrog desete ure vstavijo balonski kateter in počasi se začnejo popadki. Med čakanjem na resnejše dogajanje se odpravim na stopnišče kjer ostajam aktivna v upanju na hitrejši začetek poroda. Okrog šeste ure popoldan mi začne minimalno odtekati plodovnica in popadki postajajo močnejši, a ne redni. Ob desetih se odločim, da na redne popadke ne čakam več budna in se raje posvetim nabiranju energije, ki mi je po poteku zadnjega tedna še kako primanjkuje. Počitek ves čas prekinjajo močnejši popadki, merjenje tlaka in snemanje ctgja, a kljub temu uspem nabrati nekaj energije za naslednji dan. Zjutraj sledi zajtrk in s tem zadnji obrok pred pregledom na katerem ugotovimo, da sem odprta šest centimetrov. Končno je bil čas, da se iz oddelka prestavim v porodno sobo. Tam počakam še na Urbana in tako okrog desete ure dokončno predrejo plodove ovoje. Po odteku plodovnice se popadki stopnjujejo in postajajo vedno bolj pogosti. Tako oddelek, kot porodni blok sta bila nabito polna, zato babica v sobo prihaja redkeje. Urban mi je ves čas v oporo, namesti mi protibolečinski obporodni tens, ki mi je izredno pasal, kljub temu, da sem si ga namestila malo pozno, da bi bolečino preusmerjal še bolj efektivno. Ključno je, da se ga namesti čimprej, kar sem vedela, a ob adrenalinu in utrujenosti nanj povsem pozabila. Z njim se premikam od postelje, do žoge, ne znam se odločiti kaj mi je ljubše. Sestra mi ponudi topel tuš, ki ga z veseljem sprejmem, a še preden pridem do tja občutim še močnejšo bolečino, ki moje gibanje že zelo omejuje in se tako na pol poti raje odločim za vrnitev do postelje. Urban na mojo prošnjo pokliče babico, ki opravi vaginalni pregled, med katerim ugotovi, da je ustje še vedno zadaj in se tako dojenček ne spušča primerno, kar se z njeno pomočjo in nekaj popadki izboljša. Te so bili že zelo močni in vedno bolj je bil prisoten občutek močnega pritiska navzdol. Po kakšnih tridesetih minutah se nama v porodni sobi spet pridruži babica s katero tokrat že iščeva primern položaj za potiskanje. Zaradi hudih bolečin v simfizi (sramnični zrasti), ki so me spremljale večino nosečnosti, mi biti na boku s pokrčeno in dvignjeno zgornjo nogo h telesu ne odgovarja, tako me babica preusmeri na blazino in vse štiri. Urban pogleda na uro in mi zašepeta, super ti gre, še malo in ga spoznava. Spomnim se kako hitro je minilo potiskanje pri drugorojenki in to mi daje dodaten zagon, saj pomislim, da bo Nace vsako minuto tu, silly me.🤣 Po tridesetih minutah mi že močno zmanjkuje energije, občutek je bil, da se ne premikamo nikamor, čeprav to seveda ni bilo res. Še slabih dvajset minut potiskanja me je čakalo in vleklo se mi je z vsakim potiskom bolj. Končno se je porodila glavica in takoj za tem še telo. Z Urbanovo pomočjo se prestavim na posteljo in babica mi na prsi položi malo bitje. Spomnim se, da še nekaj časa nisem dojemala, da je končno konec, bila sem kot v transu, izmučena in brez emocij, le z velikim občutkom olajšanja, da je konec, da je zunaj in da je dobro. Po nekaj minutah in požirkih sem prišla k sebi, porodila še posteljico in za tem so končno sledile prave emocije neizmerne sreče. Takrat si je oddahnil tudi Urban, saj je bil pred tem po primerjanju mojih odzivov po naravnem porodu drugič in tokrat, prepričan, da z mano nekaj ni okej. Sledili so trenutki v porodni sobi samo za nas tri, preden preko videoklica našega novega člana spoznata še Maks in Rubi. Še vedno ne dojemam, da nas je pet in da se za nas začenja čisto nova družinska dinamika, z malim bitjem, ki smo si ga vsi tako močno želeli in ga nestrpno čakali. Ta nosečnost je bila zame ekstremno turbulentna, psihično in fizično veliko večji izziv kot sem pričakovala, a dala mi je največje veselje, naš zadnji manjkajoči košček, našega Naceta.