Kako sem spoznala Urbana

Minila je moja tretja ura gimnazijske nemščine in bilo je več kot očitno, da je to eden tistih predmetov, ki izgubi mojo pozornost še pred začetkom ure. Z nemščino sem se srečevala že v osnovni šoli in srečanja že takrat niso bila nič kaj bolj prijetna, z edino razliko, da sem imela zdaj možnost izbire. Izbira je bila precej jasna, karkoli samo nemščine ne. Tako sem se že naslednji teden znašla pri italijanščini. Pri drugem tujem jeziku (poleg angleščine) smo bili skupaj pomešani dijaki naravoslovne in družboslovne gimnazije, zato je bilo ugibanje, ali sem v pravem razredu ali ne še toliko bolj pogosto. Skratka, spomnim se drugega torka v septembru, ko se je moj urnik začenjal z italijanščino. Zgodila se je meni najbolj ne ljuba stvar, zjutraj sem zaspala in bilo je jasno, da bo ta torek precej kaotičen. Kot, da to še ni bilo dovolj, sem zamujala na prvo uro italijanščine, kar je pomenilo, da bom najprej brezglava “lutala” po šoli in iskala pravo učilnico, za tem pa se bom morala še pred celim razredom predstaviti profesorici in ji pojasniti celotno situacijo z nemščino. Ob misli na vse to bi šla najrajši kar takoj nazaj v posteljo. No pa sem se vseeno v rekordno hitrem času prikazala pred šolo. Izkazalo se je da ne zamujam edina, saj sem pri omaricah naravoslovnega razreda naletela na precej zalimanega fanta (še bolj od mene). Po tihem sem upala, da tudi on zamuja k italijanščini, zato sem zbrala pogum in ga to tudi vprašala, odgovora pa nisem dobila, niti prvič, niti drugič (bila sem prepričana, da me ignorira, zato je v mojih očeh izpadel zelo vzvišen in “brezvezen”). Vseeno sem mu sledila in pripeljal me je do razreda italijanščine, juhuu. Ker sva oba zamujala sem bila posedena skupaj z zamudnikom, ki me je ignoriral, izkazalo se je, da mu je ime Urban. Na mojo srečo je vse skupaj potekalo precej manj stresno in pa hitreje, kot je zvenelo v moji glavi. Od takrat naprej z Urbanom nisem imela stika, niti si ga v resnici nisem imela želje imeti, glede na prvi vtis. Tako je minilo skoraj vse leto, natančneje do maja. Vmes naju je povezala skupna družba, vendar se kljub temu, med nama ni dogajalo nič, sva pa bila drug drugemu že takrat simpatična.

S časoma se je izkazalo, da me Urban v resnici ni ignoriral, le slišal me ni, saj je imel ves čas v ušesih slušalke. Prvič sem mu pisala jaz in sicer, zato, ker smo pisali kemijo in sem vedela, da jo je njegov razred pisal pred nami. Od takrat naprej sva si pogosto pisala in pogovor je med drugim nanesel tudi na koncert na katerega sem si zelo želela iti. Tako je bil to najin prvi zmenek, koncert skupine S.A.R.S. Na dan koncerta smo pisali matematiko in to je bila moja prva negativna ocena v gimnaziji, saj so moje misli kar naprej uhajale k večeru, ki je bil pred nama. Urban ni poznal skoraj nobene pesmi, pa je v koncertu vseeno užival, je bilo pa vse skupaj, kar “awkward”, ker sva šla na koncert samo kot prijatelja. Spoznavanje je bilo dokaj smešno, ker nama je bilo toliko stvari skupnih, od bordanja na vodi, do podobnega okusa za glasbo in počitniške destinacije najinih družin. Teden po koncertu, se je Urban s svojo družino odpravljal na morje in tik pred tem sva postala par. K sreči, smo se kmalu tja odpravili tudi jaz in moja družina. Tako je bilo to poletje res nekaj posebnega in prepričana sem, da ga ne bova nikoli pozabila.

Do naslednjič,

Nina