Maturantski ples v osmem mesecu in lov na maturantsko obleko

Že odkar sem se udeležila maturantskega plesa moje sestre sem sanjala o lepi, dolgi, elegantni in svečani obleki, v kateri bom najčudovitejša različica sebe. Ko sem iskala svojo obleko sem bila noseča tri mesece in pol, takrat se mi ni poznalo še skoraj nič in sem bolj izgledala kot da sem vase “zbasala” preveč čokolade in toastov, kot pa noseča. Ko sem prišla v salon, kjer si je obleko izposodila moja starejša sestra in tudi večina sovrstnic, so moje oči zažarele. Videla sem toliko lepih oblek, ki bi kot nalašč pasale na mojo sicer dokaj suho postavo, a jih večina takrat žal ni prišla v poštev.

Moja naloga v tistem trenutku je bila najti obleko, ki mi bo čez pet mesecev prav in v kateri se bom počutila dovolj sproščeno, a vseeno samozavestno in lepo (vem, zahtevne želje). Ni bilo treba dolgo iskati in sem jo našla. Obleka je bila meni pisana na kožo; bila je dolga, zelo udobna, takšne barve, ki je solidno pasala tudi na mojo sicer zelo bledo polt, po vrhu vsega pa je imela še žepe, ki jih na oblekah obožujem. Na srečo je bila na dan maturantskega plesa še na voljo za izposojo, še boljša novica pa je bila, da jo bo šivilja lahko v osmem mescu popolnoma prilagodila mojemu trebuščku. Odvalil se mi je kamen od srca, ko nam je uspelo najti obleko, ki je ustrezala vsem pogojem in v kateri sem se hkrati počutila lepo.

Za probo pri šivilji sem bila dogovorjena 14 dni pred dogodkom. Z mami sva skupaj prišli k šivilji in sanjarjenje o tem, kako lepa in elegantna bom v tej obleki, se je v trenutku razblinilo. Pomerila sem obleko in nič ni stalo kot bi moralo. Spomnim se izraza na obrazu šivilje. V čisti tišini je tipala, merila, zabadala bucike, pa spet merila… Počutila sem se vedno bolj nelagodno in z mami nama je postajalo jasno, da to ni obleka, ki jo bom nosila naslednjo soboto. Šivilja je stopila v sosednjo sobo in poklicala salon, v katerem je bila obleka izposojena in s katerim je sodelovala. Po licih so se mi vlile solze, saj sem se zavedala, kako težko bo najti obleko, ki mi bo prav, ki nas ne bo stala celo premoženje, v kateri mi bo udobno (kar je bilo takrat ključnega pomena) in bom v njej hkrati izgledala primerno urejena. Za povrh vsega pa je bilo časa manj kot 14 dni, nosečniške maturantske obleke pa so – tako kot noseče maturantke – res neobičajne in ne pogoste.

Šivilja se je dogovorila, da se nemudoma vrneva v salon in poiščeva drugo obleko. Kot pričakovano salon ni imel več veliko oblek na razpolago, še manj pa je bilo tistih, ki bi mi bile všeč in bi bila njihova prilagoditev meni mogoča. Na koncu je ostala ena obleka, ki je nekako izpolnjevala vse moje pogoje. Problem pa je bil ta, da se jaz v njej nisem počutila niti približno lepo, kaj šele elegantno.

Tako sem se odločila, da bom obleko naročila iz spletne strani Asos, kjer sem našla kar nekaj zares lepih nosečniških oblek. Presenečena in hvaležna sem bila, da je obleka prišla pravočasno in zdelo se je, kot da je bilo težavam videti konec. Odprla sem paket in ugotovila, da so poslali napačen model obleke poleg tega pa še v številki 42 (naročila sem številko 38). Do maturantskega plesa nas je ločil le še dober teden dni in prejokano petkovo popoldne (danes se mi zdi smešno, takrat pa bi najraje odpovedala vse skupaj😂).

V soboto smo se Nika (sestra), jaz in mami že četrtič podale na lov za maturantsko obleko, tokrat v City center Celje. Priznam, bilo je dokaj stresno in nič kaj dosti zabavno, saj lahko z gotovostjo rečem, da smo imele iskanja dovolj vse tri. Najprej smo se odpravile v H&M, ker je Nika potrebovala novo trenirko. Medtem, ko sva z mami »lutali« po trgovini in čakali Niko, sva po naključju naleteli na rdečo, zelo simpatično in lahkotno obleko. Pomerila sem jo zgolj iz dolgčasa in v tistem trenutku nisem niti pomislila, da bi to lahko bila obleka, ki jo bom nosila naslednjo soboto. Ravno sem jo pomerjala, ko sta se v moji kabini prikazali Nika in mami. Lahko rečem, da smo bile usklajene in nam je bila obleka vsem všeč (pri nas treh je to prava redkost). Čeprav obleka ni bila specifično namenjena nosečnicam, se to ni niti opazilo, saj se je mojemu trebuščku popolno prilegala. Najbolj všeč mi je bilo, da je bila tako lahkotna, udobna in hkrati elegantna, pa tudi cena je bila zelo ugodna (45€).

Ker Nika v H&M ni našla trenirke, je bil naslednji postanek trgovina Stradivarius. Z mami sva ravno debatirali kakšni čevlji bi najbolj pasali k obleki, ko sva pod polico z zloženimi kavbojkami zagledali pete. Bile so identične barve kakor moja maturantska obleka. Imeli so jih le še v številki 37 in 41 (moji številki)😋. Takoj sem jih pomerila in s sigurnostjo lahko rečem, da so to najbolj udobne pete, ki sem jih kadarkoli pomerila. Čeprav moja hoja in ples v petah nista najbolj elegantna (visoka sem 172cm, pete pa sem nosila 4x v življenju), sploh pa ne v osmem mesecu nosečnosti z zatečenimi nogami, moram priznati, da sem presenetila samo sebe, saj sem na maturantskem plesu brez težav v njih zdržala do konca plesa.

Maturantski ples je zame pomenil tudi uradno konec gimnazijskega programa, saj mi je po dogovoru s profesorji uspelo vse ocene pridobiti že mesec prej (po večini so se mi res zelo prijazno prilagajali).

Tako, prišla je sobota. Že zjutraj sem bila v frizerskem salonu dogovorjena za termin, saj sem želela imeti lepo speto frizuro. Frizerki sem pokazala sliko in vse je delovalo, kot da je točno razumela kaj si želim. Vem, ne bi mi bilo potrebno iti k frizerju, ampak mi je to vedno v veselje, ker mi po tem tako lepo dišijo lasje (karkoli z njimi počnem doma, ni nikoli takšen efekt). Kakorkoli, izkazalo se je, da frizerka vendarle ni ravno dobro razumela česa si želim in česa ne. S to frizuro in velikim trebuhom sem se počutila kot kakšna avstrijska pastirica iz Ricola reklame. Ko sem prišla domov, sem si podrla frizuro, umila lase, Nika jih je posušila in nakodrala, na koncu pa še spela. In končni rezultat je bil mnogo boljši od prejšnjega.

Maturantski ples je potekal brez zapletov in je bil ena super izkušnja. V spominu mi bo ostal, kot sproščen večer v družbi najbližjih, predvsem pa poln smeha, plesa in hrane (kar mi je bilo takrat najbolj važno😂).

Tako sem se poslovila od vseh prijateljev in profesorjev in se začela pripravljati na novo poglavje v življenju. Več pa si lahko preberete v prihajajočih zapisih.

Do naslednjič!

Nina