Nosečnost in priprave na novo življenje

Tedni so minevali hitreje kakor kadarkoli prej in trebušček je pridno rastel. Po mesecu ali dveh je moja konstanta slabost pojenjala in lahko sem začela “normalno” uživati v hrani, saj je moj apetit podivjal (v pozitivnem smislu). Čeprav sem se trudila jesti čimbolj zdravo in hranilno za malčka, so bile moje misli in brbončice večino časa pri jagodah z nutello, makaronih s tuno in Zali life- na račun tega, sva oba začela pridno pridobivati na telesni teži (no ja, vsi trije).

Ker pa sva bila takrat dijaka, ravno na začetku četrtega letnika, sva morala najino grenko-sladko skrivnost razkriti še najinima razrednikoma in ostalim profesorjem. Priznam, oba naju je bilo kar malo strah njihovih odzivov. Sprva so bili, kot pričakovano, presenečeni, nekateri zaskrbljeni, po drugi strani pa po večini iskreno veseli.

Kot vse dijake četrtega letnika, je tudi naju ob koncu le tega, čakala matura, za katero sem bila prepričana, da jo bom odpisala skupaj s sošolci. Zavedala sem se, da bo šlo verjetno vse skupaj zelo na tesno, vendar sem bila trdno odločena, da želim pisni del opravljati v spomladanskem roku, saj naj bi se najin malček rodil konec maja, začetek junija. Sprva se mi je zdel načrt zelo izvedljiv, a bolj ko smo se bližali koncu, mi je postajalo jasno, da na maturo v spomladanskem roku lahko kar pozabim. Glede na to, da sem si po četrtem letniku vzela pavzo in ostala doma z Maksom, je bilo lažje, da sem si celotno maturo pustila za letos, saj je moje mnenje, da je celotno maturo dosti lažje opravljati na spomladanskem, kot pa jesenskem roku (na spomladanskem imaš boljšo časovno razporeditev izpitov).

Od vsega sem najbolj komaj čakala pregled, na katerem sva izvedela spol otročka. Priznam, takrat sem si zelo želela deklice in sem bila do razkritja spola trdno prepričana, da to tudi je (mogoče bolj iz nasprotovanja Urbanu, ki je ves čas trdil, da se nama bo pridružil deček😂). Kmalu je prišel čas za pregled morfologije ploda. Bilo je vznemirljivo, saj je bil to daljši pregled in sva ga lahko dlje časa opazovala in občudovala. Ob koncu pregleda naju je ginekologinja vprašala, če želiva izvedeti spol in oba sva neučakano prikimala. “Tako, vse kaže na zdravega dečka” so bile njene besede in takoj zatem sem zaslišala Urbanov glasen smeh ob pogledu na izraz na mojem obrazu. Seveda sem se dečka prav tako veselila in ga enako nestrpno čakala. Rezultati vseh pregledov so bili v mejah normale in tudi počutila sem se dobro.

Z Urbanom sva kmalu pričela z urejanjem našega doma. Zdelo se nama je pomembno, da če bo le možno in nama finančno izvedljivo, najdeva svoje stanovanje, saj s tem nam in tudi najinima družinama omogočiva zasebnost in svobodo. Imela sva veliko srečo, da se je Urbanova družina leto in pol prej preselila iz svojega stanovanja v hišo. Tako je bilo stanovanje prosto, imelo je že opremljeno kuhinjo ter kopalnico in je bilo že skoraj pripravljeno na nas. Postopoma sva dokupovala še ostalo potrebno pohištvo, kuhinjske pripomočke, jedilni pribor in tako dalje (šele takrat se zaveš koliko enih stvari imamo v kuhinjah😂).

Skratka, meseci so minevali in bližal se je maj, mesec, ko sem imela predviden datum poroda. Poroda me niti ni bilo strah. Mogoče zato, ker o tem nisem imela kaj dosti časa razmišljati, ali pa zato, ker sem si takrat, ko sem ta čas imela želela samo, da čimprej pride ven, saj je postajalo že precej neudobno – verjetno za naju oba.

Zadnji teden pred selitvijo je bil zelo naporen, tako psihično kot fizično, ampak je hvala bogu zelo hitro minil. Prve dni v novem stanovanju sva urejala še zadnje detajle, ki sva jih v posameznih prostorih potrebovala, poleg tega, pa tudi vso dokumentacijo, ki jo je bilo potrebno urediti za čas po porodu. Ko je bilo to končano, pa je zame napočil čas, da se umirim in spočijem.  Spomnim se, kako lično sem imela čas in voljo zložiti vsak bodi in tetra pleničko na milimeter natančno – danes, kot si lahko predstavljate, temu niti približno ni več tako.😂

Zadala sem si, da bom še pred porodom prebrala kakšno dobro knjigo na to temo, a iskreno za to nisem imela motivacije, saj mi branje knjig tudi sicer ni preveč blizu. Tri sem imela pripravljene na nočni omarici pa sem si vsak večer rekla “jutri bom pa res”. No, na koncu jih nisem prebrala, saj me je moj porod malo prehitel. V prostem času, ki sem ga imela takrat, sem najbolj uživala, ko sem si dala noge na višino, pripravila prigrizke in pogledala kakšno dobro serijo ob kateri sem zagotovo po nekaj minutah zaspala.

Na to obdobje imam same lepe spomine, saj mi je bilo gnezdenje in čakanje na najinega malčka v veliko veselje. Kako se je to obdobje spremenilo v nekaj najbolj čarobnega, pa si lahko preberete v prihajajočih zapisih.

Do naslednjič,

Nina