Ojoj, kaj pa zdaj?

Bil je september. Pred dvema tednoma se je začel četrti letnik gimnazije in po večini so bile stvari kot običajno. Za učenje nisem imela kakšne posebne motivacije, kar pa niti ni bilo nenavadno glede na to, da sem še pred tremi tedni kot vsi ostali brezskrbno uživala v poletju.

Prav nič običajno pa ni bilo moje počutje – neprestano mi je bilo slabo, veliko sem bruhala, nivo energije pa je bil nižji kot pri kakšnem lenivcu. Kljub redni uporabi kontracepcije sem se odločila, za test nosečnosti in kot pričakovano je bil rezultat negativen. Takrat mi je menstruacija zaostajala že dva tedna, vendar temu nisem posvečala posebne pozornosti, saj je bil moj ciklus precej neurejen in mi ta podatek ni kaj dosti pomenil. Kljub dvema negativnima testoma (just to be sure), mi moje počutje in celotna situacija nista dala miru. Odločila sem se, da počakam nekaj dni in če se v tem času menstruacija ne pojavi in počutje ne izboljša, ponovim test nosečnosti. In tako je tudi bilo…

Nikoli ne bom pozabila tistega sobotnega jutra, ko sem test ponovno opravljala. Spomnim se, kako sem nervozna strmela v test in odštevala minute preden “bom pogledala in se pomirila, da je to očitno samo kakšna gripa”. No pa ni bilo ravno tako. Pogledala sem test in pokazal se je skoraj neviden, a meni vseeno zelo jasen plusek. V tistem trenutku sem doživela vrtiljak čustev. V glavnem sem jokala, nekaj časa od sreče, večinoma pa od nepopisljivega strahu. Urban je še spal, potiho sem prišla nazaj v sobo in prižgala luč. Nič mi ni bilo treba reči, videl me je in vedel. Nasmehnil se je in me objel, rekel je, da bo vse v redu in, da bova naredila tako, da bo prav za naju. Ob tem sem čutila polovično olajšanje. Vedela sva, da splava ne želiva iz več osebnih razlogov in nekako sva začutila, da midva to zmoreva.

Zakaj sva tako čutila? Skupaj sva 4 leta in že po kakšnem letu in pol zveze sva vedela, da drug brez drugega ne želiva biti nikoli več in že takrat sva si rada predstavljala najino prihodnost in skupno življenje, to je res težko opisati na manj “pocukran” način☺️. Ostalo nama je le še, da situacijo predstaviva vsem, ki jih imava najraje. Zvečer sva povedala Urbanovim staršem in naslednji dan še mojim. Lahko povem, da me še ni bilo bolj strah, kot me je bilo takrat. Spomnim se, da sem veliko jokala (zelo verjetno so imeli prste vmes tudi hormoni), kljub vsem najinim željam sva poskušala biti čimbolj razumna in razmišljati s “trezno glavo” kaj in kako naprej.

Skratka, takšnega odziva kot sva ga dobila iz obeh strani bi si lahko samo želela in sva zanj neizmerno hvaležna še danes. Bila sva polnoletna in oboji so se strinjali, da je odločitev najina in naj, karkoli že bo, speljeva tako, da gledava nase in na najino prihodnost. Predvsem so nama svetovali naj bova iskrena vsak do sebe in drug do drugega – glede vseh občutkov in dvomov. Mislim, da so tudi oni začutili, da si tega zares želiva in sva pripravljena žrtvovati karkoli bo pač že treba. Kljub temu je bil to šok za vse in je bil potreben kakšen teden ali dva, da so se stvari dokaj normalizirale in smo se lahko skupaj začeli veseliti novega življenja.

Minevali so tedni in prišel je čas za moj prvi pregled, ki sva se ga oba neizmerno veselila. Žal pa je imel prvi pregled grenak priokus, saj je ob ultrazvočnem pregledu ginekologinja ugotovila, da vse kaže na prazno gestacijsko vrečko in bo v tem primeru kmalu prišlo do spontanega splava. Hvaležna sem ji, da ni zganjala nepotrebne panike in naju pomirila, da je morda samo še prekmalu. Naročila me je na ponovni pregled čez teden in pol. Ob misli na spontani splav sva bila zelo potrta, saj sva se ravno dobro začela veseliti starševstva.

No, na naslednjem pregledu pa se je le pokazal najin deček. Čutila sva ogromen občutek olajšanja, veselje in pozitivno nestrpnost čakanja na nov začetek, ki naju/nas je čakal.

Več si lahko prebereš v naslednjem zapisu.

Do naslednjič,

Nina